V njem sta se, namesto da bi se resno lotevala svoje doktorske dizertacije iz elektroinženirstva, zabavala študenta Jerry Yang in David Filo. Mačke ni bilo doma: njun mentor se je udeležil seminarja v Italiji. V času, ko je bil internet še popolnoma obvladljiv, sta Jerry in David sestavljala prvo kazalo, ki bi mično in pregledno razvrščalo internetne strani. Tega nista počela, ker bi se po tem pojavila splošna potreba človeštva. Njuna dejanja so bila bolj lahkotnega, kratkočasnega izvora - želela sta si ustvariti pregled nad zanimivostmi, na katere sta naletela v tedanjih otroških letih interneta. Pri razvrščanju sta upoštevala osebna merila všečnosti in brskala v skladu z lastnimi interesi. Število strani njunega kazala je kmalu preraslo količino, ki bi se človeškim možganom zdela pregledna, razvrščanja v mape po kategorijah pa še niso izumili. Tako sta Jerry in David preprosto ustvarila program, ki je to omogočal. Svoje dveri (portal) sta postavila na ogled in kmalu so postale popularna referenčna točka omrežnih uporabnikov, ki so ju zasuli z znatno količino navdušenih elektronskih pisem. Začela sta razvijati iskalnik za vsebine in si za cilj postavila kategorizacijo celotnega omrežja. Obiskala sta tisoč strani na dan. Yang je hrepenel po avtomatizaciji procesa, Filo pa mu je oporekal: "Nobena tehnologija ne bo premagala človeškega izbora."

 Smrdljiva kamra, v kateri so včasih gostovale tudi posamezne utrujene spalne vreče in palice za golf, je postala prvo zatočišče Yahoo!-ja, najbolj uspešnega internetnega podjetja. Imena nista izbrala brez kančka sarkazma, pomeni namreč "Yet Another Hierarchical Officious Oracle" (Še eno hierarhično uradno preročišče). Klicaj na koncu je čisto koketno-tržnega značaja. Ki je, mimogrede, deloval. Obiskovalci so se gnetli, pari oči so se množili. Kdo bi se branil zastonjskih storitev? Jerry in David sta imela za zanemarjanje svojega študija vedno tehtnejše razloge. Leta 1997 sta se almi mater (in svoji vesti) odkupila z darovanjem 52,718 delnic Yahoo! ja.

 Bili so seveda tudi drugi. Hitrejši, natančnejši. Infoseek, Excite ... Toda Yahoo! je vehementno koračil pred njimi. Morda zaradi imena, morda zaradi klicaja, najverjetneje pa zaradi človeškega (uredniškega) pristopa pri izbiranju strani.
 Yahoo! je zatočišče za tiste, ki jih število zadetkov na drugih straneh spravi v obup. Na njih je rezultat običajno neobvladljiva, neorganizirana šara vseh mogočih povezav, ki so v količkaj daljnem sorodstvu z vtipkanim geslom. To nam iskanje podatkov prej oteži kakor olajša. Povprečen uporabnik ne potrebuje dodatnega zadetka, če jih je že navedenih nekaj deset. Povprečen uporabnik ne uživa v mazohizmu prebijanja skozi številne strani, želi si sorazmerno hitre, kakovostne rezultate. Število zadetkov ni tako pomembno (no, rajši nekaj manj kakor preveč). Yahoo! pod določenim geslom ne poišče vsega v internetu, ampak najboljše na njem.
 Iskalniki, tudi konkurenčni, so prišli na borzo leta 1996. Delnice Yahoo!-ja so prvi dan vrtoglavo narasle, a so drugi dan že padle na razumnejšo vrednost. Yahoo! se je soočal z realnostjo in hudo konkurenco. Yahoo! ni smel biti več "Še eno hierarhično uradno preročišče", ampak nekaj drugega nekaj, kar bi pritegnilo ljudi in oglaševalce. Na vprašanje "Kaj je Yahoo!?" je pred oglaševalsko kampanjo pravilno odgovorilo le osem odstotkov Američanov. Za televizijske reklame so takoj namenili pet milijonov dolarjev. Treba je bilo sprejeti hud boj. Deskarje je bilo treba pritegniti s številnimi obogatitvami golega iskalnika (z dodatriimi storitvami), brezimnost je bilo treba premagati s promocijo podjetja. Ime se je pojavljalo v revijah, na športnih dogodkih, rockovskih koncertih in drugih običajnih, pa tudi neobičajnih mestih: napis podjetja se je šopiril na številnih avtomobilih delavcev, zaposlenih pri Yahoo! ju. Med slednjimi je bil navdušenec, ki si je dal logo vtetovirati na zadnjico. Netscape je v zameno za lepo, prepričljivo vsoto denarja vključil Yahoo! med svoje iskalnike. Obiskovalce je Yahoo! pričakal z informacijami o delnicah, vremenu, športu, z rumenimi stranmi novicami, klepetalnicami, zemljevidi, številnimi tematskimi kategorijami in ponudbo elektronskega naslova. Do leta 1997 je Yahoo! na dan obiskalo več deskarjev kakor Excite, Lycos in Infoseek skupaj. Delnice so narasle za ljubkih 511 %.
 Več parov oči je Yahoo!-ju prineslo več oglaševalskega denarja. In več denarja... Da bi bile omenjene storitve za obiskovalce lahko brezplačne, je Yahoo! razprodal nekaj oglaševalskega prostora. Do decembra 1997 je Yahoo! gostil 1700 oglaševalcev Dohodki so se potrojili. Prek Yahoo!-ja je bilo kmalu mogoče tudi kupovati. Danes jih vsak mesec obišče okrog 120 milijonov ljudi. Sedež podjetja je v Kaliforniji, njegove podružnice pa so razsejane po vseh kontinentih v petnajstih državah.